Zdrava prehrana koristi vsakomur. Za osebe z ovirami pa ima ustrezna prehrana ključno vlogo pri ohranjanju fizičnega in duševnega zdravja. Pravilna prehrana podpira zdravljenje, povečuje raven energije, pomaga uravnavati telesno težo in vpliva na dobro počutje.
Zakaj je zdrava prehrana pomembna za osebe z ovirami?
Več energije za gibanje – fizična aktivnost je za nekatere osebe z ovirami bolj zahtevna, saj telo porabi več energije za premikanje. Zato je zdrava prehrana še toliko bolj pomembna, da telesu zagotovi potrebno energijo.
Uravnavanje telesne teže – omejeno gibanje lahko vodi do hitrejšega pridobivanja teže. Uravnotežena prehrana pomaga ohranjati zdravo telesno težo in zmanjša tveganje za druge zdravstvene zaplete.
Duševno zdravje – prehrana vpliva tudi na naše psihično počutje. Zdrava prehrana lahko: izboljša razpoloženje, spodbuja motivacijo in osredotočenost, pomaga zmanjševati anksioznost in depresijo
Ključna hranila za delovanje možganov in dobro počutje:
cink – najdemo ga v rdečem mesu, morskih sadežih, mlečnih izdelkih, oreščkih in polnozrnatih žitih
omega-3 maščobne kisline – v ribah, semenih in rastlinskih oljih
beljakovine – spodbujajo nastajanje dopamina in noradrenalina, kar izboljša motivacijo in počutje
Prehrana, bogata z vlakninami, podpira prebavo, zdravje srca in pomaga pri vzdrževanju zdrave telesne teže. Nasveti za prehod na prehrano z več vlakninami:
jejte vsaj 5 porcij sadja in zelenjave na dan (3 porcije zelenjave in 2 sadja; ena porcija = 1 sadež, ½ skodelice narezanega sadja/zelenjave ali 1 skodelica listnate zelenjave)
v vsak obrok vključite sadje ali zelenjavo
sadje pri zajtrku in kot prigrizek
zelenjava pri kosilu in večerji
vsaj trikrat tedensko jejte stročnice (fižol, leča, grah), lahko kot glavni vir beljakovin ali prilogo namesto riža/krompirja
prigrizki naj bodo oreščki, semena in sadje (ahko jih dodate tudi jogurtu, ovsenim kosmičem, solatam ali toplim jedem)
zamenjajte bele žitarice s polnozrnatimi
namesto belega riža izberite rjavega, divjega ali bulgur
testenine naj bodo iz kvinoje, čičerike ali leče
izberite izdelke, ki imajo vsaj 5 gramov vlaknin na porcijo
vlaknine uvajajte postopoma (prehiter vnos lahko povzroči napenjanje, vetrove ali krče. Prebavni sistem se postopoma prilagodi večji količini vlaknin)
v svojo prehrano dodajte le eno porcijo živila, bogatega z vlakninami, na dan za en teden in opazujte, kako se počuti vaše telo. Če bo vse v redu, dodajte še eno dnevno porcijo naslednji teden. Nadaljujte s tem vzorcem, dokler ne dosežete priporočene dnevne količine vlaknin.
ne pozabite piti dovolj tekočine – približno štiri kozarce (po 0,5 litra) vode na dan. Dovolj tekočine pomaga vlakninam, da lažje prehajajo skozi prebavni sistem, in preprečuje prebavne težave, kot so napenjanje ali zaprtje.
Učinki telesne vadbe na motorične sposobnosti otrok z motnjami v duševnem razvoju: sistematični pregled
Februar 2024
DOI: 10.5937/ATAVPA24043D
Konferenca: 10. mednarodna znanstvena konferenca “Antropološki in teoantropološki pogledi na telesno dejavnost”, Kopaonik, Srbija
Cilj raziskave je bil s sistematičnim pregledom preteklih raziskav ugotoviti, ali in v kolikšni meri ima telesna vadba vpliv na motorične sposobnosti oseb z intelektualnimi oviranostmi. V vzorec so bile vključene osebe z intelektualnimi primanjkljaji – skupaj 1203 oseb obeh spolov.
Merila za izbor člankov so bila naslednja: čas objave med letoma 2010 in 2020 ter vključitev oseb z intelektualnim primanjkljajem kot udeležencev. Na podlagi teh meril je bilo v končno analizo vključenih 14 raziskav, ki so bile podrobno analizirane in predstavljene.
Eksperimentalni program vadbe je vključeval vaje za razvijanje in izboljšanje ravnotežja, koordinacije, moči, ročne spretnosti, hitrosti teka in gibčnosti. Rezultati kažejo, da programi, ki so trajali 8 ali več tednov, s pogostostjo vadbe od 3- do 5-krat tedensko in posameznimi vadbenimi enotami, daljšimi od 20 minut, pozitivno vplivajo na razvoj osnovnih motoričnih značilnosti, kot so hitrost, koordinacija, ravnotežje in moč. Telesna dejavnost ima na sploh pozitiven vpliv na razvoj otrok v zgodnjem otroštvu.
Ugotovljeno je tudi, da je učinek telesne vadbe pri otrocih z običajno razvito intelektualno funkcijo izrazitejši kot pri otrocih z razvojnimi motnjami.
Raziskava ponuja vpogled v učinke telesne vadbe na motorične sposobnosti otrok z intelektualnimi oviranostmi in osvetljuje kompleksnost načrtovanja ter organizacije vadbenih aktivnosti za razvoj njihovih motoričnih spretnosti.
Najpogostejši vzrok smrti pri utopitvah je pomanjkanje kisika v telesu.
Prva pomoč pri utopitvi – koraki:
1. korak: Ne ogrožajte svojega življenja, ko rešujete utapljajočo osebo – sicer tvegate, da se utopite tudi sami.
2. korak: Ko je oseba varno rešena iz vode, preverite, ali diha. Položite osebo na hrbet, nagnite ji glavo in dvignite brado, da sprostite dihalno pot. To je morda že dovolj, da začne dihati. Preverite dihanje tako, da se nagnete nad njo, s svojim licem blizu njenih ust. Poglejte, če se prsni koš dviga in spušča. Občutite dih na svojem licu. Poslušajte zvoke dihanja.
3. korak: Nekomu naročite, naj pokliče reševalce. Če ste sami, pokličite reševalce po eni minuti oživljanja (umetno dihanje + stiski prsnega koša).
4. korak: Dajte 5 umetnih vpihov. Stisnite nos, glavo naj ima nagnjeno nazaj. Vaša usta naj dobro pokrijejo njena. Vsak vpih naj traja eno sekundo. Teh 5 vpihov je ključnih, da pride kisik v pljuča.
5. korak: 30x stisnite prsni koš. Z dlanema eno nad drugo močno pritiskajte na sredino prsnega koša, roke imejte iztegnjene. Stiskajte 5–6 cm globoko, dvakrat na sekundo (ritem skladbe »Stayin’ Alive«). Ponovite 30 stisov in nato 2 vdiha. Nadaljujte, dokler oseba ne začne dihati ali ne pride pomoč. Če ste v paru, se izmenjujte.
6. korak: Če oseba postane odzivna – odpre oči, začne dihati, se oglasi ali zakašlja – prenehajte z oživljanjem in začnite ukrepati proti podhladitvi.
7. korak: Pri utopitvah so pljuča pogosto polna tekočine. Zato je umetno dihanje še posebej pomembno – kisik lahko spet omogoči zavest.
Videoposnetki:
Epilepsija – dejstva
Epilepsija je kronična bolezen možganov, ki prizadane ljudi vseh starosti. Po svetu ima epilepsijo okoli 50 milijonov ljudi. Do 70 % oseb z epilepsijo bi lahko živelo brez napadov, če bi bile ustrezno diagnosticirane in zdravljene. Umrljivost oseb z epilepsijo je do trikrat višja kot pri splošni populaciji. V državah z nizkimi dohodki tri četrtine bolnikov ne prejemajo ustreznega zdravljenja. Ljudje z epilepsijo se pogosto soočajo s stigmo in diskriminacijo.
Prva pomoč pri epileptičnem napadu – koraki:
Ostanite mirni in ostanite z osebo.
Če je mogoče, merite trajanje napada.
Če ima v ustih hrano, tekočino ali bruhanje, jo takoj obrnite na bok.
Zavarujte jo pred poškodbami – odstranite trde predmete v bližini.
Pod glavo ji dajte nekaj mehkega in razrahljajte tesna oblačila.
Ko se da, jo obrnite na bok in nagnite brado navzgor, da olajšate dihanje.
Ostanite z osebo do konca napada in jo pomirjajte, dokler ne pride k zavesti (ponavadi nekaj minut).
Odženite radovedneže – prebujanje v množici je lahko stresno.
Česa ne smete narediti:
Osebe med napadom zadrževati ali premikati (razen če je v nevarnosti).
Ji dajati karkoli v usta.
Ji ponujati hrane, pijače ali zdravil, dokler ni popolnoma budna.
Pokličite reševalce, če: napad traja več kot 5 minut ali se ponovi, oseba po napadu ostane neodzivna več kot 5 minut, se je poškodovala ali vdihnila vodo, je noseča, gre za prvi napad ali niste prepričani, oseba sama prosi za pomoč, se ne počutite dovolj usposobljeni za ukrepanje.
stabilen stol z naslonjali za roke (naslonjen ob zid)
športne copate z nedrsečim podplatom
1. Dvigi iz sedečega položaja
Namen: krepitev stegen, bokov in trupa
Navodila: sedite rahlo naprej na stolu, stopala naj bodo plosko na tleh, v širini ramen. Hrbet naj bo vzravnan, brez nagibanja naprej. Roke uporabljajte le za ravnotežje, ne za dvigovanje. Počasi dvignite zadnjico s stola, skoraj v stoječi položaj (kolena ostanejo pokrčena). Zadržite položaj, nato se počasi vrnite v sedeči položaj. Naredite 8–12 ponovitev, počivajte in ponovite sklop.
2. Triceps dvig z uporabo naslonjal
Namen: krepitev zadnjega dela nadlakti (triceps) in ramen
Navodila: sedite na stolu, stopala skupaj, plosko na tleh. Rahlo se nagnite naprej, hrbet naj bo raven. Roke položite na naslonjala za roke, komolci naj bodo v višini trupa. Pritisnite navzdol z rokami in se dvignite nekaj centimetrov – stopala ostanejo na tleh. Zadržite, nato se počasi spustite nazaj v sedeči položaj. Naredite 8–12 ponovitev, počivajte in ponovite sklop.
3. Dvigi na prste
Namen: krepitev meč in izboljšanje ravnotežja
Navodila: Postavite se za stol, roke položite na naslonjalo za oporo. Stopala naj bodo plosko na tleh, v širini bokov. Počasi se dvignite na prste čim višje. Zadržite, nato se počasi spustite nazaj na pete. Naredite 8–12 ponovitev, počivajte in ponovite sklop.
Po izvedenih usposabljanjih za mladinske delavce s strani vseh partnerjev smo ugotovili, da bi v delavnice lahko vključili več praktičnih aktivnosti: »Aktivnosti s praktičnim delom so bile bolj zanimive in dinamične – tako za udeležence lokalnega usposabljanja (LTC) kot tudi naše uporabnike, ki so prav tako sodelovali pri vseh delih usposabljanja. Razmisliti bi bilo smiselno o vključitvi več dinamičnih aktivnosti v vse delavnice, morda na račun ‘teoretičnega dela’ (delo v parih, razprave). Strinjamo se, da je refleksija nujna, vendar praktično delo, ‘igre’ in aktivnosti pripomorejo k sproščenemu vzdušju, v katerem se najbolje učimo.«
Preizkusili smo sledeče nove aktivnosti:
Simulacija oviranosti – reševanje matematičnih nalog ob hrupu
Da bi udeleženci bolje razumeli nekatere težave, s katerimi se soočajo osebe z motnjami v duševnem razvoju, so reševali matematične naloge (osnovne operacije: seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje), medtem ko je bila predvajana zelo glasna in moteča glasba. Aktivnost je trajala 5 minut, nato je sledila kratka refleksija z vprašanji o tem, kako so doživeli izvajanje nalog ob hrupu in kako jim je to pomagalo razumeti nekatere težave, s katerimi se srečujejo osebe z motnjami v duševnem razvoju.
V prvem delu te aktivnosti so udeleženci prejeli krajšo teoretično predstavitev o pojmu oviranosti in različnih vrstah oviranosti, ki temelji na naslednjih teoretičnih osnovah:
razlikovanje med telesnimi, duševnimi in senzoričnimi ovirami;
pri motnjah v duševnem razvoju je mišljenje bolj konkretno, vezano na zaznavne podatke in podobe, ne pa na abstraktne koncepte. Osebe s kognitivnimi oviranostmi težje abstrahirajo;
po Vygotskem ni v središču pozornosti primanjkljaj, temveč to, kar posameznik stori, da ga preseže. Vsak primanjkljaj ustvarja spodbude za kompenzacijo.
teorija Vygotskega predpostavlja, da je primanjkljaj družbeni konstrukt, s katerim se je treba soočati na družbeni ravni z aktiviranjem moči posameznika.
ob ponavljajočih se neuspehih se oseba z ovirami lahko nauči občutka nemoči.
Drugi del aktivnosti je praktičen in poteka v skupinah. Vsaka skupina ima 30–40 minut časa, da pripravi predstavitev in razloži, kaj se je naučila, mlajši osebi z motnjo v duševnem razvoju. Pri tem lahko udeleženci uporabijo različna orodja in pristope: predstavitev v Canvi, plakate, krajšo igro …
Dodatno gradivo:
Bøttcher, L., & Dammeyer, J. (2012). Disability as a dialectical concept: building on Vygotsky’s defectology. European Journal of Special Needs Education, 27(4), 433–446.
https://doi.org/10.1080/08856257.2012.711958
Dostopen ples in gibanje
Ogrevanje (10 minut): Skupina stoji v krogu. Vsak udeleženec po vrsti predlaga gib za ogrevanje/raztezanje, ostali pa ga posnemajo. Gib se nekajkrat ponovi, nato drug udeleženec predlaga nov gib, in tako naprej.
Kontaktna improvizacija (30 minut):
1. vaja: Udeleženci se razdelijo v pare (po možnosti z osebami, ki jih še ne poznajo). En član para je aktiven, drugi pasiven. Aktivna oseba se s prstom dotakne dela telesa druge osebe; ta začne premikati ta del in nakaže, ko je gibanje končano. Vajo ponovijo trikrat z različnimi deli telesa, nato zamenjajo vloge.
2. vaja: Tokrat se aktivna oseba dotakne dela telesa druge osebe s svojim telesom (npr. roka na ramo). Pasivna oseba začne premikati ta del telesa in nakaže konec gibanja. Vajo ponovijo trikrat, nato zamenjajo vloge.
3. vaja: Vloge aktivnega in pasivnega ni več. Par nadaljuje gibanje po principu »impulz in odziv«, pri čemer sta ves čas v telesnem stiku. Postopoma pari ustvarijo kratke improvizirane koreografije.
Po zaključku dejavnosti sledi razprava z vprašanji:
kako ste se počutili ob izvedbi?
kako je bilo izmenjevati aktivno in pasivno vlogo?
kako ste se počutili v tesnem stiku z drugo osebo?
Udeležence povabimo k razmisleku o tem, kako je biti odvisen od gibanja druge osebe.
Skupina je obiskala lokalni center za dnevne aktivnosti za odrasle z zmernimi do težjimi motnjami v duševnem razvoju. Namen obiska je bil spoznati vsakdanje življenje oseb z ovirami, razumeti njihove potrebe in videti dobre prakse vključevanja.
Med obiskom smo:
spoznali osebje in uporabnike centra,
izvedeli več o njihovih vsakodnevnih aktivnostih,
se udeležili skupne delavnice (ustvarjalne delavnice in igre),
imeli možnost neformalnega pogovora z zaposlenimi o njihovem pristopu k delu.
Po obisku so udeleženci razmišljali o naslednjih vprašanjih:
kaj me je najbolj presenetilo?
ako lahko jaz prispevam k večji vključenosti v svoji skupnosti?
katere ovire obstajajo in kako jih lahko premagamo?
Osnovni postopki prve pomoči
Delavnico je vodil reševalec z dolgoletnimi izkušnjami. Poudarek je bil na praktičnih veščinah in situacijah, kjer je pomembno hitro ukrepanje.
Obravnavane teme:
ustavitev krvavitve: praktični prikaz povijanja rane in pritiska na krvaveče mesto,
zadušitev: Heimlichov prijem in kako pomagati osebi, ki se duši,
epileptični napad: kaj storiti, česa ne početi, kako zaščititi osebo,
utopitev: kako pravilno izvleči osebo iz vode, umetno dihanje in masaža srca,
klic v sili: kako dati natančne informacije reševalcem.
Udeleženci so vadili ukrepe v parih ali manjših skupinah. Delavnica je okrepila občutek zaupanja v lastno sposobnost ukrepanja.
Umetniška igra: “Slikarska galerija”
Udeleženci so sodelovali v kreativni igri, kjer so s telesom »posnemali« umetniška dela, nato pa so ostali ugibali, za katero umetnino gre. Aktivnost je krepila neverbalno izražanje, opazovanje in domišljijo ter bila posebej vključujoča za tiste, ki težje izražajo svoja občutja z besedami.
Dostopen šah
Udeleženci so igrali šah, prilagojen za osebe z motnjami vida. Vsak igralec je imel zavezan trak čez oči, partner pa mu je ustno opisoval položaj figur na šahovnici. Tako so vadili:
opisovanje brez uporabe kretenj,
natančno podajanje informacij,
zaupanje partnerju in poslušanje.
Udeleženci so se naučili, kako pomembna je jasno strukturirana komunikacija in kako enostavno lahko klasično igro prilagodimo, da je dostopna več osebam.
Športna aktivnost: Kolesarjenje za vse
Udeleženci so se razdelili v pare. Ena oseba je vozila navadno kolo, druga pa prilagojeno kolo (npr. tricikel ali tandemsko kolo). Namen dejavnosti je bil:
preizkusiti različne načine gibanja,
razumeti, kako prilagoditve omogočajo večjo samostojnost,
razviti empatijo do oseb, ki potrebujejo tehnične pripomočke za mobilnost.
Sledila je refleksija:
kako se počutiš, ko ti kolo ne omogoča vseh gibanj, ki si jih vajen?
kako je biti v vlogi osebe, ki potrebuje pomoč?
katere druge prilagoditve bi lahko uvedli?
kako vključiti osebe z ovirami?
Sodelovanje na delavnicah
Ugotovili smo, da je v delavnice za mladinske delavce zelo koristno vključevati mlade z ovirami. Dejstvo, da je bilo usposabljanje prilagojeno različnim sposobnostim udeležencev, jih ni motilo. Nasprotno – poudarili so prednosti, ki jih tak pristop prinaša. Tisti udeleženci, ki še niso imeli izkušenj z delom z mladimi z različnimi ovirami, so pridobili vpogled v to, kako prilagoditi organizacijo, jezik in pristop. Priporočamo, da tisti, ki izvajajo delavnice, v aktivnosti vključijo tudi mlade z ovirami. Čeprav to zahteva določene prilagoditve delavnic, lahko mladi z osebno izkušnjo oviranosti pomembno prispevajo k vsebini. Verjamemo, da so najbolj dragocene informacije za usposabljanje mladinskih delavcev tiste, ki jih posredujejo mladi z ovirami – torej informacije iz prve roke. Lahko razpravljamo o tem, kaj potrebujejo, si želijo in katere ovire jim preprečujejo enakovredno vključevanje v družbo, vendar oni sami najbolje poznajo svoje želje, potrebe in pričakovanja. Zato predlagamo, da se – kadar je to mogoče – držimo načela »nič o osebah z ovirami brez oseb z ovirami«.
Prav tako predlagamo vključitev delavnice o komuniciranju v lahkem jeziku – kako nagovoriti mlade z ovirami ali kako podajati informacije v lahkem jeziku oziroma lahkem branju.
Vključevanje športnih trenerjev
Čeprav bi lahko vsako delavnico izvedli ločeno za obe skupini udeležencev (mladinske delavce in športne trenerje), da bi iz vsakega posameznika v vsaki delavnici izvabili več, menimo, da je pristop, pri katerem sta bili obe skupini – mladinski delavci in športni trenerji – vključeni skupaj, prinesel dolgoročne koristi pri gradnji vključujoče skupnosti na lokalni ravni. Če so udeleženci podobnega usposabljanja izključno mladinski delavci, organizatorjem svetujemo, da v program vključijo aktivnosti v sodelovanju z lokalnimi športnimi organizacijami, saj to omogoča večji vpliv na lokalno skupnost.
»Energizerji«
Posamezni udeleženec izbere žival in jo nato posnema. Po pantomimi (brez besed) se udeleženci razporedijo v vrsto od najmanjše do največje živali, pri tem pa med seboj komunicirajo izključno z gibi in s posnemanjem svoje živali, da bi drugim pokazali, kam sodijo v vrsti.
Bang: Bang je skupinska igra, ki se igra v krogu, kjer morajo udeleženci hitro reagirati, sicer izpadejo. Ena oseba stoji na sredini kroga kot “šerif” in naključno kaže na druge igralce, ki se morajo hitro skloniti, medtem ko morata igralca na njuni levi in desni hitro “izvleči pištolo”. Gre za zabavno aktivnost, ki sproži veliko smeha v skupini.
Spodaj najdete nekaj evalvacijskih aktivnosti, ki so povzete iz priročnika Salto-Youth T-Kit št. 10 »Educational Evaluation in Youth Work« (na voljo tukaj: tkit evaluation.pdf):
Odziv treh besed: preprosta metoda za konec dneva za celotno skupino je »odziv treh besed«, pri kateri udeleženci napišejo tri besede, ki opisujejo njihova občutja o preteklem dnevu. Nato udeleženci te besede preberejo na glas, vodja pa jih zapiše na list papirja (flipchart). Sledi lahko razprava o pomenu izbranih besed, kar pogosto vodi v živahno skupinsko razpravo. Metoda spodbuja sodelovanje vseh že od začetka, kar olajša vključitev tudi tistim, ki običajno ne spregovorijo prvi.
Lutke na drevesu: to metodo lahko uporabimo za dnevno refleksijo ali zaključno evalvacijo v manjših ali večjih skupinah. Prednost metode je njena prilagodljivost različnim situacijam in potrebam. Vsi člani skupine izrazijo svoja trenutna občutja in/ali zadovoljstvo s programom ali drugimi vidiki, kot so lastno učenje, skupinska dinamika ipd. Udeležence prosimo, da si iz slike izberejo eno od figur (ali lutk), ki najbolj predstavlja njihovo trenutno počutje ali razpoloženje glede obravnavanega vidika. Ko vsi izberejo svojo lutko, udeleženci drug drugemu pojasnijo razloge za svojo izbiro.
Reka: reka je zelo vsestranska evalvacijska metoda. Uporabimo jo lahko zadnji dan programa, za vmesno evalvacijo ali za dnevne refleksije. Udeležencem omogoča, da na ustvarjalen način izrazijo svoj napredek tekom programa. Udeleženci so razdeljeni v manjše skupine (5 do 7 oseb), vsaka skupina pa dobi velik list papirja z narisano reko, na kateri sta označena začetek in konec. Vsaka skupina prejme še papir v različnih barvah, škarje, lepilo, barvice in flomastre. Nato udeleženci posamezno ustvarjajo vizualno predstavitev svojega osebnega razvoja med programom in izdelke postavijo na del reke, ki se jim zdi najbolj ustrezen. Ko vsi končajo, vsak predstavi svoj izdelek.
Evalvacija ciljev: udeleženci z nalepko ali oznako označijo vsak segment natisnjene tarče/igralne tarče glede na svojo oceno posamezne aktivnosti ali izida – najboljša ocena je čim bliže sredini (»bullseye«), najslabša pa čim dlje.
Vizualni pristopi so udeležencem pogosto bolj zabavni kot standardni vprašalniki in omogočajo hiter vpogled v odzive na aktivnost.
Pri evalvaciji usposabljanja lahko ocenjujemo naslednje vidike: organizacijo, uporabljeno metodologijo, povezanost skupine, zanimanje za obravnavane teme, pridobljene veščine, možnost prenosa novih znanj v prakso.
Vodje usposabljanj so pogosto pojasnjevali udeležencem, kako je mogoče aktivnosti, ki so jih izvajali (npr. dejavnosti pričakovanja, strahovi in prispevki, končna evalvacija, energizerji), prilagoditi in uporabiti pri delu z osebami z ovirami ali z drugimi skupinami, s katerimi običajno delajo – torej da te dejavnosti niso nujno namenjene izključno usposabljanjem.
Ali ste vedeli, da lahko šport spremeni življenje ljudi z ovirami
Šport in aktivnosti na prostem niso le zabava – so življenjsko pomembne. Za ljudi z ovirami lahko te dejavnosti spodbudijo fizične, čustvene in socialne koristi, podirajo ovire in ustvarjajo vključujoča okolja. Toda pravo vprašanje je: kako narediti te priložnosti dostopne za vse? Odgovor je v premišljenih prilagoditvah in pripravljenosti na inovacije.
Majhne spremembe lahko naredijo šport in dejavnosti na prostem dostopne ljudem z različnimi sposobnostmi. To lahko vključuje:
prilagojeno opremo, kot so modificirana kolesa ali koši za košarko;
poenostavljena navodila in korak za korakom prikazi lahko prava prelomnica;
vizualne pripomočke ali taktilne označbe.
Cilj ni osredotočanje na omejitve, temveč na možnosti. Gibanje ni samo fizično – je način povezovanja. Dejavnosti, kot so dostopni ples ali kontaktna improvizacija, naredijo več kot le spodbudijo gibanje:
učijo timskega dela in zaupanja,
podirajo socialne ovire,
ustvarjajo trenutke veselja.
Kako izvajati vključujoče dejavnosti? Kaj pa vključujoči prostori? Ustvarjanje vključujočih dejavnosti in prostorov je lažje, kot si mislite. Ste že pomislili na:
preverjanje dostopnosti vašega prostora? Klančine, jasne označbe in prilagojena oprema so zelo pomembni.
usposabljanje vaditeljev za večjo vključenost? Nekaj znanja o oviranosti lahko popolnoma spremeni način izvajanja dejavnosti.
uporabo pripomočkov, kot so lahko berljiva gradiva ali vizualni pripomočki? Ti lahko pomenijo veliko razliko za nekoga, ki ima težave s kompleksnimi navodili.
In najbolj presenetljivo? Te majhne spremembe koristijo vsem, ne samo ljudem z invalidnostjo. Vključujoči šport in dejavnosti na prostem naredijo več kot pomagajo ljudem z ovirami. Ustvarjajo skupnosti, kjer se vsak počuti cenjenega. Učijo nas sočutja, odpornosti in moči timskega dela. Naredijo nas boljše, prijaznejše in bolj povezane.
Na koncu za razmislek: kaj lahko danes storite, da bodo športna igrišča, parki ali skupnostni centri bolj vključujoči?
Zgodnje spopadanje s stresorji lahko sčasoma omeji negativne fizične in duševne posledice. Tehnike obvladovanja kroničnega stresa, ki so lahko tudi preventivne, vključujejo:
razvoj novih veščin upravljanja s časom, na primer razdeljevanje nalog na manjše cilje,
učinkovito delegiranje nalog,
krepitev komunikacijskih veščin za vzpostavljanje močnih medosebnih povezav,
ustvarjanje mirnega in prijetnega domačega ter delovnega okolja,
postavljanje in ohranjanje osebnih mej,
iskanje ravnovesja med delom in zasebnim življenjem, ki omogoča čas zase, ločen od službenih obveznosti,
iskanje strokovne pomoči pri finančnih težavah,
sodelovanje s strokovnjakom za duševno zdravje pri razvoju novih strategij spoprijemanja s stresom.
Prepoznavanje zgodnjih znakov kroničnega stresa je pomemben del preventive. Na morebitni kronični stres lahko opozarjajo:
nenavadna in dolgotrajna razdražljivost,
spremembe v vzorcih spanja (več ali manj spanja kot običajno),
nepojasnjene telesne bolečine,
stalna utrujenost ali pomanjkanje energije,
težave s koncentracijo ali spominom,
zmanjšana učinkovitost pri delu ali šolanju,
umik iz socialnih stikov,
spremembe v prebavi,
pogosti glavoboli,
mišična napetost,
nenadne spremembe v telesni teži ali apetitu,
nenadni napadi tesnobe, ki niso običajni za vas.
Kronični fizični ali psihološki stres lahko dolgoročno vpliva na vaše zdravje in dobro počutje. Okrevanje je mogoče, vendar pri tem igrajo ključno vlogo vzroki za stres, vaše osebne strategije spoprijemanja in razpoložljiva podpora. Preprečevanje in okrevanje pri kroničnem stresu pogosto vključujeta iste pristope. Osredotočanje na zdrave življenjske spremembe, redno izvajanje sprostitvenih tehnik in spodbujanje pozitivnega načina razmišljanja so vsestransko koristni ukrepi.
