Po izvedenih usposabljanjih za mladinske delavce s strani vseh partnerjev smo ugotovili, da bi v delavnice lahko vključili več praktičnih aktivnosti: »Aktivnosti s praktičnim delom so bile bolj zanimive in dinamične – tako za udeležence lokalnega usposabljanja (LTC) kot tudi naše uporabnike, ki so prav tako sodelovali pri vseh delih usposabljanja. Razmisliti bi bilo smiselno o vključitvi več dinamičnih aktivnosti v vse delavnice, morda na račun ‘teoretičnega dela’ (delo v parih, razprave). Strinjamo se, da je refleksija nujna, vendar praktično delo, ‘igre’ in aktivnosti pripomorejo k sproščenemu vzdušju, v katerem se najbolje učimo.«
Preizkusili smo sledeče nove aktivnosti:
Simulacija oviranosti – reševanje matematičnih nalog ob hrupu
Da bi udeleženci bolje razumeli nekatere težave, s katerimi se soočajo osebe z motnjami v duševnem razvoju, so reševali matematične naloge (osnovne operacije: seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje), medtem ko je bila predvajana zelo glasna in moteča glasba. Aktivnost je trajala 5 minut, nato je sledila kratka refleksija z vprašanji o tem, kako so doživeli izvajanje nalog ob hrupu in kako jim je to pomagalo razumeti nekatere težave, s katerimi se srečujejo osebe z motnjami v duševnem razvoju.
Vir: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0272494421000050
Razumevanje različnih vrst oviranosti
V prvem delu te aktivnosti so udeleženci prejeli krajšo teoretično predstavitev o pojmu oviranosti in različnih vrstah oviranosti, ki temelji na naslednjih teoretičnih osnovah:
- razlikovanje med telesnimi, duševnimi in senzoričnimi ovirami;
- pri motnjah v duševnem razvoju je mišljenje bolj konkretno, vezano na zaznavne podatke in podobe, ne pa na abstraktne koncepte. Osebe s kognitivnimi oviranostmi težje abstrahirajo;
- po Vygotskem ni v središču pozornosti primanjkljaj, temveč to, kar posameznik stori, da ga preseže. Vsak primanjkljaj ustvarja spodbude za kompenzacijo.
- teorija Vygotskega predpostavlja, da je primanjkljaj družbeni konstrukt, s katerim se je treba soočati na družbeni ravni z aktiviranjem moči posameznika.
- ob ponavljajočih se neuspehih se oseba z ovirami lahko nauči občutka nemoči.
Drugi del aktivnosti je praktičen in poteka v skupinah. Vsaka skupina ima 30–40 minut časa, da pripravi predstavitev in razloži, kaj se je naučila, mlajši osebi z motnjo v duševnem razvoju. Pri tem lahko udeleženci uporabijo različna orodja in pristope: predstavitev v Canvi, plakate, krajšo igro …
Dodatno gradivo:
Bøttcher, L., & Dammeyer, J. (2012). Disability as a dialectical concept: building on Vygotsky’s defectology. European Journal of Special Needs Education, 27(4), 433–446.
Dostopen ples in gibanje
Ogrevanje (10 minut): Skupina stoji v krogu. Vsak udeleženec po vrsti predlaga gib za ogrevanje/raztezanje, ostali pa ga posnemajo. Gib se nekajkrat ponovi, nato drug udeleženec predlaga nov gib, in tako naprej.
Kontaktna improvizacija (30 minut):
1. vaja: Udeleženci se razdelijo v pare (po možnosti z osebami, ki jih še ne poznajo). En član para je aktiven, drugi pasiven. Aktivna oseba se s prstom dotakne dela telesa druge osebe; ta začne premikati ta del in nakaže, ko je gibanje končano. Vajo ponovijo trikrat z različnimi deli telesa, nato zamenjajo vloge.
2. vaja: Tokrat se aktivna oseba dotakne dela telesa druge osebe s svojim telesom (npr. roka na ramo). Pasivna oseba začne premikati ta del telesa in nakaže konec gibanja. Vajo ponovijo trikrat, nato zamenjajo vloge.
3. vaja: Vloge aktivnega in pasivnega ni več. Par nadaljuje gibanje po principu »impulz in odziv«, pri čemer sta ves čas v telesnem stiku. Postopoma pari ustvarijo kratke improvizirane koreografije.
Po zaključku dejavnosti sledi razprava z vprašanji:
- kako ste se počutili ob izvedbi?
- kako je bilo izmenjevati aktivno in pasivno vlogo?
- kako ste se počutili v tesnem stiku z drugo osebo?
Udeležence povabimo k razmisleku o tem, kako je biti odvisen od gibanja druge osebe.
Viri:
- https://www.youtube.com/watch?v=q4wUEiHowSU
- https://www.google.com/search?q=riccardo+meneghini+danza&sca_esv=708ca891a389fdf3&sca_upv=1&sxsrf=ADLYWILKFbuiJfLGe9xQG3s33KNztMaqbQ%3A1726121601587&ei=gYbiZum-I5Xii-gPnNSNkQQ&oq=riccardo+meneghini&gs_lp=Egxnd3Mtd2l6LXNlcnAiEnJpY2NhcmRvIG1lbmVnaGluaSoCCAAyChAAGLADGNYEGEcyChAAGLADGNYEGEdIow9QAFgAcAF4AZABAJgBAKABAKoBALgBAcgBAJgCAaACB5gDAIgGAZAGApIHATGgBwA&sclient=gws-wiz-serp#fpstate=ive&vld=cid:523e533b,vid:QDShHztEbsY,st:0
Obisk centra za podporo osebam z ovirami
Skupina je obiskala lokalni center za dnevne aktivnosti za odrasle z zmernimi do težjimi motnjami v duševnem razvoju. Namen obiska je bil spoznati vsakdanje življenje oseb z ovirami, razumeti njihove potrebe in videti dobre prakse vključevanja.
Med obiskom smo:
- spoznali osebje in uporabnike centra,
- izvedeli več o njihovih vsakodnevnih aktivnostih,
- se udeležili skupne delavnice (ustvarjalne delavnice in igre),
- imeli možnost neformalnega pogovora z zaposlenimi o njihovem pristopu k delu.
Po obisku so udeleženci razmišljali o naslednjih vprašanjih:
- kaj me je najbolj presenetilo?
- ako lahko jaz prispevam k večji vključenosti v svoji skupnosti?
- katere ovire obstajajo in kako jih lahko premagamo?
Osnovni postopki prve pomoči
Delavnico je vodil reševalec z dolgoletnimi izkušnjami. Poudarek je bil na praktičnih veščinah in situacijah, kjer je pomembno hitro ukrepanje.
Obravnavane teme:
- ustavitev krvavitve: praktični prikaz povijanja rane in pritiska na krvaveče mesto,
- zadušitev: Heimlichov prijem in kako pomagati osebi, ki se duši,
- epileptični napad: kaj storiti, česa ne početi, kako zaščititi osebo,
- utopitev: kako pravilno izvleči osebo iz vode, umetno dihanje in masaža srca,
- klic v sili: kako dati natančne informacije reševalcem.
Udeleženci so vadili ukrepe v parih ali manjših skupinah. Delavnica je okrepila občutek zaupanja v lastno sposobnost ukrepanja.
Umetniška igra: “Slikarska galerija”
Udeleženci so sodelovali v kreativni igri, kjer so s telesom »posnemali« umetniška dela, nato pa so ostali ugibali, za katero umetnino gre. Aktivnost je krepila neverbalno izražanje, opazovanje in domišljijo ter bila posebej vključujoča za tiste, ki težje izražajo svoja občutja z besedami.
Dostopen šah
Udeleženci so igrali šah, prilagojen za osebe z motnjami vida. Vsak igralec je imel zavezan trak čez oči, partner pa mu je ustno opisoval položaj figur na šahovnici. Tako so vadili:
- opisovanje brez uporabe kretenj,
- natančno podajanje informacij,
- zaupanje partnerju in poslušanje.
Udeleženci so se naučili, kako pomembna je jasno strukturirana komunikacija in kako enostavno lahko klasično igro prilagodimo, da je dostopna več osebam.
Športna aktivnost: Kolesarjenje za vse
Udeleženci so se razdelili v pare. Ena oseba je vozila navadno kolo, druga pa prilagojeno kolo (npr. tricikel ali tandemsko kolo). Namen dejavnosti je bil:
- preizkusiti različne načine gibanja,
- razumeti, kako prilagoditve omogočajo večjo samostojnost,
- razviti empatijo do oseb, ki potrebujejo tehnične pripomočke za mobilnost.
Sledila je refleksija:
- kako se počutiš, ko ti kolo ne omogoča vseh gibanj, ki si jih vajen?
- kako je biti v vlogi osebe, ki potrebuje pomoč?
- katere druge prilagoditve bi lahko uvedli?
- kako vključiti osebe z ovirami?
Sodelovanje na delavnicah
Ugotovili smo, da je v delavnice za mladinske delavce zelo koristno vključevati mlade z ovirami. Dejstvo, da je bilo usposabljanje prilagojeno različnim sposobnostim udeležencev, jih ni motilo. Nasprotno – poudarili so prednosti, ki jih tak pristop prinaša. Tisti udeleženci, ki še niso imeli izkušenj z delom z mladimi z različnimi ovirami, so pridobili vpogled v to, kako prilagoditi organizacijo, jezik in pristop. Priporočamo, da tisti, ki izvajajo delavnice, v aktivnosti vključijo tudi mlade z ovirami. Čeprav to zahteva določene prilagoditve delavnic, lahko mladi z osebno izkušnjo oviranosti pomembno prispevajo k vsebini. Verjamemo, da so najbolj dragocene informacije za usposabljanje mladinskih delavcev tiste, ki jih posredujejo mladi z ovirami – torej informacije iz prve roke. Lahko razpravljamo o tem, kaj potrebujejo, si želijo in katere ovire jim preprečujejo enakovredno vključevanje v družbo, vendar oni sami najbolje poznajo svoje želje, potrebe in pričakovanja. Zato predlagamo, da se – kadar je to mogoče – držimo načela »nič o osebah z ovirami brez oseb z ovirami«.
Prav tako predlagamo vključitev delavnice o komuniciranju v lahkem jeziku – kako nagovoriti mlade z ovirami ali kako podajati informacije v lahkem jeziku oziroma lahkem branju.
Vključevanje športnih trenerjev
Čeprav bi lahko vsako delavnico izvedli ločeno za obe skupini udeležencev (mladinske delavce in športne trenerje), da bi iz vsakega posameznika v vsaki delavnici izvabili več, menimo, da je pristop, pri katerem sta bili obe skupini – mladinski delavci in športni trenerji – vključeni skupaj, prinesel dolgoročne koristi pri gradnji vključujoče skupnosti na lokalni ravni. Če so udeleženci podobnega usposabljanja izključno mladinski delavci, organizatorjem svetujemo, da v program vključijo aktivnosti v sodelovanju z lokalnimi športnimi organizacijami, saj to omogoča večji vpliv na lokalno skupnost.
»Energizerji«
- Posamezni udeleženec izbere žival in jo nato posnema. Po pantomimi (brez besed) se udeleženci razporedijo v vrsto od najmanjše do največje živali, pri tem pa med seboj komunicirajo izključno z gibi in s posnemanjem svoje živali, da bi drugim pokazali, kam sodijo v vrsti.
Druge primere energizerjev tipa “postavi se v vrsto” najdete tukaj: https://www.sessionlab.com/methods/line-up
- Bang: Bang je skupinska igra, ki se igra v krogu, kjer morajo udeleženci hitro reagirati, sicer izpadejo. Ena oseba stoji na sredini kroga kot “šerif” in naključno kaže na druge igralce, ki se morajo hitro skloniti, medtem ko morata igralca na njuni levi in desni hitro “izvleči pištolo”. Gre za zabavno aktivnost, ki sproži veliko smeha v skupini.
Vir: https://www.sessionlab.com/methods/bang
Evalvacijske aktivnosti
Spodaj najdete nekaj evalvacijskih aktivnosti, ki so povzete iz priročnika Salto-Youth T-Kit št. 10 »Educational Evaluation in Youth Work« (na voljo tukaj: tkit evaluation.pdf):
- Odziv treh besed: preprosta metoda za konec dneva za celotno skupino je »odziv treh besed«, pri kateri udeleženci napišejo tri besede, ki opisujejo njihova občutja o preteklem dnevu. Nato udeleženci te besede preberejo na glas, vodja pa jih zapiše na list papirja (flipchart). Sledi lahko razprava o pomenu izbranih besed, kar pogosto vodi v živahno skupinsko razpravo. Metoda spodbuja sodelovanje vseh že od začetka, kar olajša vključitev tudi tistim, ki običajno ne spregovorijo prvi.
- Lutke na drevesu: to metodo lahko uporabimo za dnevno refleksijo ali zaključno evalvacijo v manjših ali večjih skupinah. Prednost metode je njena prilagodljivost različnim situacijam in potrebam. Vsi člani skupine izrazijo svoja trenutna občutja in/ali zadovoljstvo s programom ali drugimi vidiki, kot so lastno učenje, skupinska dinamika ipd. Udeležence prosimo, da si iz slike izberejo eno od figur (ali lutk), ki najbolj predstavlja njihovo trenutno počutje ali razpoloženje glede obravnavanega vidika. Ko vsi izberejo svojo lutko, udeleženci drug drugemu pojasnijo razloge za svojo izbiro.
- Reka: reka je zelo vsestranska evalvacijska metoda. Uporabimo jo lahko zadnji dan programa, za vmesno evalvacijo ali za dnevne refleksije. Udeležencem omogoča, da na ustvarjalen način izrazijo svoj napredek tekom programa. Udeleženci so razdeljeni v manjše skupine (5 do 7 oseb), vsaka skupina pa dobi velik list papirja z narisano reko, na kateri sta označena začetek in konec. Vsaka skupina prejme še papir v različnih barvah, škarje, lepilo, barvice in flomastre. Nato udeleženci posamezno ustvarjajo vizualno predstavitev svojega osebnega razvoja med programom in izdelke postavijo na del reke, ki se jim zdi najbolj ustrezen. Ko vsi končajo, vsak predstavi svoj izdelek.
- Evalvacija ciljev: udeleženci z nalepko ali oznako označijo vsak segment natisnjene tarče/igralne tarče glede na svojo oceno posamezne aktivnosti ali izida – najboljša ocena je čim bliže sredini (»bullseye«), najslabša pa čim dlje.
Vizualni pristopi so udeležencem pogosto bolj zabavni kot standardni vprašalniki in omogočajo hiter vpogled v odzive na aktivnost.
Pri evalvaciji usposabljanja lahko ocenjujemo naslednje vidike: organizacijo, uporabljeno metodologijo, povezanost skupine, zanimanje za obravnavane teme, pridobljene veščine, možnost prenosa novih znanj v prakso.
Uporaba orodij usposabljanja v vsakdanjem delu
Vodje usposabljanj so pogosto pojasnjevali udeležencem, kako je mogoče aktivnosti, ki so jih izvajali (npr. dejavnosti pričakovanja, strahovi in prispevki, končna evalvacija, energizerji), prilagoditi in uporabiti pri delu z osebami z ovirami ali z drugimi skupinami, s katerimi običajno delajo – torej da te dejavnosti niso nujno namenjene izključno usposabljanjem.