Ozadje in osnovne informacije

1. Kako bi opisali svojo oviranost?

Jaz imam zmerno motnjo v duševnem razvoju.

2. Kako ovira vpliva na vaše vsakdanje življenje?

Težko sem se učila, zato sem šla na posebno šolo, matematika mi je delala težave. Od takrat sem se marsikaj naučila, učim se o denarju. Danes pa ne čutim ovir.

3. Koliko ste stari in od kod prihajate?

Prihajam iz Rakitne, jutri bom 44.

4. Kakšne so vaše največje življenjske prioritete in cilji?

Moji največji cilji so da bi bila še bolj samostojna, da še napredujem.

Izkušnje z dejavnostmi

5. Katere športne ali prostočasne aktivnosti trenutno izvajate?

Boccia, namizni tenis, 2 pevska zbora, grem na sprehod, rada rišem in pišem, kuham, rada imam druženje, obiske. Ni mi preveč všeč, da bi bila čisto sama.

6. Kako ste se vključili v te aktivnosti (npr. prek šole, družine, prijateljev)?

Od prijateljice mami me je spodbudila, v Barjanskem listu sem prebrala o pevskem zboru, na začetku me je bilo strah, kako me bodo sprejeli, ampak je bilo lepo, sproščeno, zdaj se pa imamo lepo, včasih imamo kakšno praznovanje, včasih kdo kaj prinese za jesti. Veliko je ponavljanja, ko se učimo nove pesmi, sploh ne poznam not ampak pojem na pamet. Na namizni tenis sem začela hodit preko Sožitja. Preko VDC-ja sem se vključila v pevski zbor in boccio.

7. Kako pogosto sodelujete v teh dejavnostih?

Namizni tenis imam ob torkih, boccio ob četrtkih, pevski zbor v Centru Sonček je ob sredah, drug pevski zbor je ob petkih. Na namizni tenis z mano po novem hodi tudi mama. Z namiznim tenisom se udeležujem tudi tekmovanj in imam že veliko medalj.

8. Kakšne prilagoditve (če sploh) potrebujete za sodelovanje?

Ne potrebujem prilagoditev.

Motivacija in koristi

9. Zakaj vam je ta dejavnost pomembna?

Mene to osrečuje, grem v družbo, se sprostim, da nisem stalno doma, da se imam lepo.

10. Kako se zaradi teh aktivnosti počutite fizično in psihično?

To mi je kot telovadba, počutim se sproščeno, tam pozabim na vse in se imam prav fajn.

11. Ali so vam te aktivnosti pomagale izboljšati samozavest ali socialne veščine?

So mi pomagale. Premagala sem strah, na začetku sem bila živčna, nervozna, zdaj pa nisem več.

Ovire in izzivi

12. Kakšne izzive ste imeli pri vključevanju v športne ali prostočasne aktivnosti?

Nisem imela kaj posebnega, sem se kar dobro vključila v vse aktivnosti.

13. So bili pri tem vključeni kakšni stroški, dostopnost ali pomanjkanje podpore?

Na trening me pelje mama, zato nisem imela težav z dostopnostjo. Drugače grem tudi sama, z avtobusom.

14. Kako ste premagali te ovire (če ste jih)?

Nikoli nisem čutila, da bi me kaj oviralo.

Podpora in vpliv okolice

15. Kdo vas je najbolj podpiral pri vključevanju v aktivnosti?

Najbolj me je podpirala mama, sem se pa tudi sama odločila. Zaradi sebe grem rada, zato ne potrebujem veliko podpore.

16. Kako so te dejavnosti vplivale na vaše odnose z družino, prijatelji ali skupnostjo?

Kadar gremo nastopati z zborom, si med seboj pomagamo. Veliko se družimo s člani pevskega zbora Rakitna.

Pogled naprej

17. Katere aktivnosti bi še želeli poskusiti v prihodnosti?

Poskusila bi dramski krožek, plesni tečaj. Dramski krožek me že dolgo zanima, v preteklosti sem že bila vključena v dramski krožek, imeli smo lutke, vaje in nastope. Ena lutka je bila zelo velika in težka, zato me je bolela roka. Enkrat smo s pevskim zborom nastopali na radiu. Hodila sem tudi na plesne vaje.

18. Kakšne spremembe ali podpore bi si želeli za boljšo vključitev v aktivnosti?

Ne bi potrebovala več podpore, sem zadovoljna.

19. Kako bi po vašem mnenju šport in prosti čas lahko pripomogla k boljši integraciji mladih z oviranostmi?

Jaz mislim, da bi jim koristilo, da bi se udeleževali športnih aktivnosti, ker bi jim bilo bolj prijetno, fajn, sprostili bi se, mislim, da bi si povečali mrežo prijateljev, če bi ga seveda sprejeli.

Zaključne misli

20. Kaj bi svetovali drugim mladim z oviranostmi, ki se želijo vključiti v športne ali prostočasne aktivnosti?

Naj kar grejo, naj se čim več ufeležijo, naj spoznajo novo družbo. Naj poiščejo informacije o športnih aktivnostih, naj preberejo, izvejo od sorodnikov.

Ozadje in osnovne informacije

1. Kako bi opisali svojo oviranost?

Hodim na kratke razdalje s spremstvom, od pasu dol čutim zelo slabo. Uporabljam invalidski voziček. Imam spino bifido.

2. Kako ovira vpliva na vaše vsakdanje življenje?

Prikrajšana sem za vozniški izpit. Zelo rada bi veliko hodila naokrog, na kavo in v šoping, vendar se je težko uskladiti, ker potrebuješ nekoga da te pelje. Ker nas je v družini 6, se ni ravno lahko organizirati. Zdaj je moj brat moj osebni asistent, ki me zjutraj pripelje v VDC. Zdaj je to malo lažje.

3. Koliko ste stari in od kod prihajate?

Stara sem 29. Komaj čakam, da bom 30 in bom imela žurko. Prihajam iz Doba pri Domžalah.

4. Kakšne so vaše največje življenjske prioritete in cilji?

Najraje bi imela hišo na morju, kjer bi živela. Ko sem bila mlajša, sem vedno sanjala o fantu, ki bo imel možgane na pravem mestu, da se bom poročila in imela 4 otroke. Malo sem pogledala prstane in poročne obleke. Danes imam še vedno te želje. 

Izkušnje z dejavnostmi

5. Katere športne ali prostočasne aktivnosti trenutno izvajate?

V šoli sem imela boccio, ki pa me ni več zanimala. Poslušam glasbo, sestavljam sestavljanke, ki so dobre za spomin. Pomagam doma, ukvarjam se s psom. Najrajši grem na koncerte, v Križankah sem redno na Bassiju. Če je možno, grem s prijatelji v bližnji kafič.

6. Kako ste se vključili v te aktivnosti (npr. prek šole, družine, prijateljev)?

Preko šole, družine in prijateljev. Grem pa vedno nekam v bližino, da ne obremenjujem drugih, da naj me vozijo.

7. Kako pogosto sodelujete v teh dejavnostih?

Trenutno sestavljam sestavljanke vsak dan. Za vikend začnem ob 11 dopoldne in končam ob 21.00. Ko nekaj začnem, moram to dokončati.

8. Kakšne prilagoditve (če sploh) potrebujete za sodelovanje?

Govoriti znam, malo me bega vrednost denarja, zato je dobro, da je z mano nekdo, ki se spozna na denar. Ko grem na pijačo, si zapišem ceno. Imam že cel seznam, zato da vem, koliko kaj stane in si že vnaprej pripravim dovolj denarja.

Motivacija in koristi

9. Zakaj vam je ta dejavnost pomembna?

Trudim se, da bi naš pes Sky poslušal tudi mene 😊, ker ne uboga preveč. Vedno sem bila nesamotarski človek, zato imam rada družbo.

10. Kako se zaradi teh aktivnosti počutite fizično in psihično?

Če sem s prijatelji, mi je zelo fajn. Ko sestavljam sestavljanke, si prižgem glasbo, kar me sprošča. Dobro je za moje možgane. Če mi nekaj ne gre, se pa s tem ne bom ukvarjala in se zaradi tega sekirala.

11. Ali so vam te aktivnosti pomagale izboljšati samozavest ali socialne veščine?

Ko grem s prijateljem na pijačo, zelo veliko govorim. Drugače se držim nazaj in pazim, kaj govorim, saj ni vse za vsakega. Včasih sem komu kaj zaupala, pa so povedali naprej, kar mi ni všeč.

Ovire in izzivi

12. Kakšne izzive ste imeli pri vključevanju v športne ali prostočasne aktivnosti?

Predvsem prevoz je težava. Pri bocci me je živciralo, ker me je gledalo veliko ljudi in opazovali so, kaj bom naredila. Ker nisem dobro vrgla, so bili jezni in zoprni.

13. Kako ste premagali te ovire (če ste jih)?

Oče mi je kupil motorni pogon za invalidski voziček (speedex). Zdravstveno zavarovanje mi ni želelo podeliti pravice do tega motorja.

Podpora in vpliv okolice

15. Kdo vas je najbolj podpiral pri vključevanju v aktivnosti?

Kar se sestavljank tiče, sta to oče in brat Maj. Trenutno sestavljam sestavljanko iz 1000 kosov. Za druženje s prijatelji ne potrebujem podpore oz. spodbude. V šoping grem še rajši.

16. Kako so te dejavnosti vplivale na vaše odnose z družino, prijatelji ali skupnostjo?

Na odnose s prijatelji zagotovo vpliva. Nekdo, ki bi želel samo sedeti doma in ima cele dneve čas, ne razume, da imam tudi druge obveznosti in nisem vedno na voljo, zato včasih pride do težav. Včasih rabim tudi malo počitka, zato ne morem takoj, ko pridem domov iz VDC, na pijačo.

Pogled naprej

17. Katere aktivnosti bi še želeli poskusiti v prihodnosti?

Harmoniko sem že igrala. Naučila me je osebna asistentka. Na plesne vaje ne rabim hodit, ker lahko plešem ob dobrem soplesalcu. Ples na vozičkih mi je bil dolgočasen. Mogoče bi se učila pogovorne španščine.

18. Kakšne spremembe ali podpore bi si želeli za boljšo vključitev v aktivnosti?

Nič posebnega, vključujem se v kavice in koncerte, znajdem se sama. Ni mi všeč, da se ljudje smilijo sami sebi. Zmenim se za prevoz in grem. 

19. Kako bi po vašem mnenju šport in prosti čas lahko pripomogla k boljši integraciji mladih z oviranostmi?

Moj brat Maj je avtist in bi mu šport pomagal, vendar bi rabil nadzor. Po moje bi jim pomagalo. Vsaka stvar, kamor se vključijo, pomaga k integraciji.

Zaključne misli

20. Kaj bi svetovali drugim mladim z oviranostmi, ki se želijo vključiti v športne ali prostočasne aktivnosti?

Pozanimaš se na internetu, kakšne dejavnosti obstajajo. Če ti nekaj ni všeč,      potem pač ne poskusiš. Če jim je vsaj malo všeč, pa naj se poskusijo vključiti.

Si do sedaj že sodelovala v kakšni dejavnosti za samostojno življenje?

E. M. je 27-letna mlada ženska, pri kateri so po poškodbi hrbtenjače diagnosticirali hemiplegijo. Stara je bila 21 let, ko je doživela prometno nesrečo. Pred nesrečo je pomagala očetu pri administrativnih opravilih v družinskem podjetju. Bila je osredotočena na osebni razvoj in samostojno opravljala vsa gospodinjska opravila. Rada je telovadila in jedla dobro hrano ter imela veliko prijateljev. Živela je sama v svojem stanovanju. Po nesreči se je njeno življenje močno spremenilo in dve leti je potrebovala, da se je sprijaznila z novo situacijo ter dosegla zadovoljivo raven samostojnosti in rehabilitacije. Obiskovala je fizioterapijo približno eno leto in imela 15 psiholoških obravnav. Imela je nihanja razpoloženja, pogosto anksioznost, utrujenost, strah pred vožnjo in motnje spanja. Doživljala je panične napade, ki so se začeli en teden po nesreči in trajajo še danes. Zaradi težav pri opravljanju administrativnih nalog je nehala delati. Izgubila je zanimanje za osebno nego in prekinila stike s prijatelji. Hrana je izgubila pomen, pogosto se je prehranjevala z nezdravo hitro hrano. Njeni starši in prijatelji so bili zelo zaskrbljeni in so poiskali specializirane rehabilitacijske storitve, da bi ji pomagali pri okrevanju. Na začetku je bilo zelo težko, saj E. M. ni imela motivacije. Ker v mestu ni bilo javnih specializiranih storitev, so se starši obrnili na zasebni rehabilitacijski center v bližnji Larisi. Rehabilitacijska ekipa (psiholog, fizioterapevt in delovni terapevt) je zanjo pripravila trimesečni program. Po treh mesecih je E. M. prešla iz invalidskega vozička na oporno berglo. Napredek jo je motiviral za nadaljevanje fizioterapije in delovne terapije. Začela je obiskovati specializirano telovadnico, po devetih mesecih pa še običajno telovadnico. Delovni terapevt jo je naučil vsakodnevnih opravil, med drugim tudi samostojnega kuhanja. Berglo uporablja le, ko je zelo utrujena ali mora veliko hoditi. Socialni delavki, ki je vodila intervju, je povedala, da je bilo obdobje okrevanja zelo težko in da je sprva mislila, da »se nikoli več ne bo zbudila«. Danes – po skoraj dveh težkih letih – pomaga mladim z motnjami v duševnem razvoju pri preprostih plesnih dejavnostih in gibalnih igrah, ki prispevajo k razvoju telesnih, socialnih in komunikacijskih veščin, potrebnih za vključevanje v družbo.

S kom živiš? Kako je organiziran tvoj dan? Katere so tvoje glavne dejavnosti doma?

E. M. živi sama v stanovanju in je večinoma neodvisna. Pomoč potrebuje le pri čiščenju stanovanja, ko povabi prijatelje na kosilo ali ko gre na težje dostopne kraje. Začela je ponovno delati, obiskuje plesne tečaje in je zdaj Zumba inštruktorica za mlade z motnjami v duševnem razvoju v plesni šoli Social Dance School Volonesia v Volosu. Poleg tega je zaposlena s polnim delovnim časom v administraciji očetovega podjetja.

Kako ti starši, družina in prijatelji pomagajo pri vsakdanjih opravilih? Kako bi želela, da te podpirajo?

Želi si, da bi ji starši in bližnji prijatelji bolj zaupali, prenehali skrbeti, da se ji bo kaj zgodilo ali da česa ne bo zmogla. Ceni njihov interes in skrb, vendar si želi, da bi jo podprli le takrat, ko sama zaprosi za pomoč. Njena želja je biti neodvisna.

Kaj običajno počneš doma in zunaj doma? Česa bi rada počela več? Kaj novega bi se rada naučila?

E. M. zelo rada bere strokovne knjige, knjige o zdravem prehranjevanju in drugo izobraževalno gradivo, iz katerega črpa ideje za svoje delo z mladimi z oviranostmi. Rada obiskuje plažo in hodi na izlete.

Imaš možnost živeti ločeno od staršev? Si to že storila? Si to želiš?

Živi sama v stanovanju, ki je prilagojeno njenim potrebam. Ima vse potrebne pripomočke – posebej v kopalnici in kuhinji. Tudi dnevna soba je udobna in pogosto vabi prijatelje na obisk.

Kaj bi po tvojem mnenju morali vključiti v priročnik, ki ga pripravljamo? Kakšna bi bila tvoja priporočila?

Na podlagi pogovorov z mladimi z intelektualnimi oviranostmi je spoznala, kako pomembno je, da ti mladi sodelujejo v dejavnostih skupaj z vrstniki iz splošne populacije. Zavedati se je začela razlike med integracijo in vključevanjem – v tem, da ni dovolj organizirati dejavnosti le za osebe z ovirami, temveč da morajo biti dejavnosti skupne, z enakovredno udeležbo oseb z in brez oviranosti. Zato bi želela, da priročnik vsebuje:

• jasna navodila, kako organizirati in izvajati dejavnosti za skupine z različnimi sposobnostmi
• navodila za obvladovanje kriznih situacij pri delu z mladimi z motnjami v duševnem razvoju
• tehnike sproščanja in različne ogrevalne vaje
• videoposnetke z vajami v praksi – gibalne igre, joga igre, ki spodbujajo otroke/mlade k učenju, aktivnemu sodelovanju in zabavi.

Si do sedaj že sodeloval v kakšni dejavnosti za samostojno življenje?

A. S. je 29-letni mlad moški z okvaro vida. Vid je izgubil pri 24 letih v prometni nesreči. Študiral je informacijsko podporo in storitve za stranke v klicnih centrih in bil na začetku svoje poklicne poti, ko se je zgodila nesreča. Nesreča je vse prekinila, dokler mu zdravnik ni svetoval obiska Centra za izobraževanje in rehabilitacijo slepih v Solunu. V tem centru se je 5 let usposabljal na področju orientacije in mobilnosti, kar je temelj za razvoj samostojnosti pri ljudeh z okvaro vida. Med intervjujem je poudaril, da je za osebo z okvaro vida orientacija in mobilnost prisotna vsako sekundo dneva, ko raziskuje okolico in z njo vzpostavlja stik. Po 5 letih usposabljanja se A. S. lahko samostojno giblje s palico ali psom vodnikom in opravlja vsa vsakodnevna opravila.

Med razvojem veščin za samostojno življenje je nadaljeval študij na Univerzi v Makedoniji, na oddelku za družbene, humanistične vede in umetnost, kjer je diplomiral iz izobraževanja in socialne politike.

Pridobil je certifikat za poznavanje brajice ter se izobraževal na Grški akademiji za nevro-lingvistično programiranje (NLP), kjer je pridobil naziv NLP Master Practitioner s specializacijo za okvaro vida.

S kom živiš? Kako je organiziran tvoj dan? Katere so tvoje glavne dejavnosti doma?

A. S. živi v svojem stanovanju in ima veliko prijateljev, večinoma brez oviranosti. Zaposlen je za polni delovni čas kot pisarniški delavec v večjem grškem podjetju. Poleg službe je prostovoljec v Centru za izobraževanje in rehabilitacijo slepih v Solunu, kjer ozavešča širšo javnost o oviranostih, organizira kampanje in posebne dogodke, poučuje tehnike spremljanja za slepe ter informira o koristi psov vodnikov.

Kako ti starši, družina in prijatelji pomagajo pri vsakdanjih opravilih? Kako bi želel, da te podpirajo?

A. S. je povedal, da mu je usposabljanje za samostojno življenje in spoznavanje sodobne tehnologije odprlo povsem nov svet možnosti. Mobilni telefon je zanj nepogrešljivo orodje – omogoča varnost pri samostojnem gibanju in hitro pomoč v nujnih primerih. Po nesreči ga je skrbelo, da ljudje ne bodo želeli biti z nekom z oviranostjo, a z napredovanjem usposabljanja je pridobil samozavest in vero, da si – tako kot vsi drugi – zasluži prijateljstvo in ljubezen. Prijatelji mu veliko pomenijo in mu stojijo ob strani. Hvaležen je tudi staršem za njihovo skrb. Zdaj si želi, da bi prijatelji ostali prijatelji, starši starši, družina pa družina – brez pretirane skrbi ali zaščitništva.

Kaj običajno počneš doma in zunaj doma? Česa bi rad počel več? Kaj novega bi se rad naučil? 

Doma rad bere, kuha, se druži s prijatelji. Kot prostovoljec v centru slepih pomaga otrokom in mladim z ovirami pri učenju veščin za samostojno življenje, jih spodbuja k čim večji neodvisnosti, ozavešča širšo javnost o oviranostih, organizira dogodke, poučuje tehnike spremljanja in govori o koristih psov vodnikov. Učenje in nadgrajevanje znanja sta zanj neprekinjen proces – želi se naučiti vsega, kar mu bo pomagalo živeti kakovostno življenje.

Ali si že kdaj živel ločeno od staršev? Si si to želel?

A. S. že živi samostojno v svojem stanovanju, za kar ima dovolj prihodkov, vse potrebno znanje, predvsem pa moč volje in željo, da živi polno življenje in prispeva k dobrobiti drugih, ki so doživeli podobne življenjske preizkušnje.

Kako si predstavljaš svoje bivanje? S kom bi rad živel? Kako si predstavljaš stanovanje? Kaj potrebuješ za popolno funkcionalnost?

Trenutno že živi neodvisno in načrtuje skupno življenje s svojo partnerko. Njuno stanovanje je že popolnoma prilagojeno njegovim potrebam. Je navdušenec nad novo tehnologijo in vedno odprt za uvajanje novih naprav in pripomočkov, ki lahko še dodatno izboljšajo kakovost njegovega življenja.

Kaj bi po tvojem mnenju morali vključiti v priročnik, ki ga pripravljamo? Kakšna bi bila tvoja priporočila?

A. S. je sodeloval pri pomembnem projektu o dostopnosti v Grčiji, ki je vključeval prilagoditev trgovin za osebe z okvaro vida. Projekt je pokazal, da je mogoče doseči odlične rezultate, kadar strokovnjaki sodelujejo z osebami z invalidnostmi.

Po njegovem mnenju bi moral priročnik:

• imeti jasno zastavljeno pot, kako zagotavljati dostopnost in samostojno življenje za osebe z ovirami;
• vsebovati posebno poglavje za oblikovalce politik, ki na jasen način predstavi, zakaj mora biti samostojno življenje prednostna naloga v sodobni družbi;
• biti uporabniku prijazen, z ilustracijami in dodatnimi viri;
• biti razdeljen na dva dela: en del za uporabnike, en del za odločevalce, da bo vsebina ciljno usmerjena in bo priročnik dejansko uporabno orodje za bralce.

Ali si do sedaj že sodeloval v kakšni dejavnosti za samostojno življenje?

A. A. je 18-letni fant z zmerno motnjo v duševnem razvoju in motnjami iz avtističnega spektra, ki ovirajo učno uspešnost in vplivajo na njihov socialni razvoj. Posebno izobraževanje je začel pri 2 letih in pol. A. A. ima težave z razumevanjem abstraktnih pojmov, kar je pogosta jezikovna motnja, ki otežuje učenje branja in osnovnih veščin. Skozi leta je prejemal pomoč z logopedsko obravnavo za odpravo jecljanja, pomoč pri pisanju zaradi težav z oblikovanjem črk ter s športno vzgojo za krepitev telesa. Obiskoval je vrtec, nato pa redno osnovno šolo. Imel je težave s štetjem, preprostimi analogijami in razločevanjem predmetov. Njegova učiteljica je staršem predlagala, da sinu nudijo vzporedno podporo s pomočjo specialnega pedagoga, ki so ga financirali sami.

A. A. si je želel izboljšati koordinacijo roka–oko, da bi lahko igral športne igre kot njegovi vrstniki. Učitelj športne vzgoje mu je pomagal razviti te sposobnosti. Ko je dejavnosti začel pravilno izvajati, je A. A. izjavil, da »postaja vse bolj spreten«. Njegova nova zmožnost brcanja žoge ga je spodbudila, da je začel preizkušati različne igralne položaje. Starši poročajo, da je njihov sin postal bolj samozavesten in je presenetil vse z igranjem košarke – česar si prej niti sam ni predstavljal. Njegov srednješolski učitelj, usposobljen za poučevanje življenjskih veščin za učence z motnjami v duševnem razvoju, je tesno sodeloval s starši pri razvoju njegove samostojnosti.

Danes ima A. A. dobre higienske in osebne negovalne navade, osnovne veščine za vsakdanja hišna opravila (pogrinjanje mize, pomivanje posode, pometanje, brisanje tal, postiljanje postelje), dobre komunikacijske sposobnosti, še vedno pa potrebuje pomoč pri vključevanju v pogovor.

S kom živiš? Kako je organiziran tvoj dan? Katere so tvoje glavne vsakodnevne dejavnosti doma?

A. A. živi z družino (mama, oče in brat). Od 8.00 do 13.00 obiskuje srednjo poklicno šolo, kjer prejema teoretično in praktično usposabljanje s področja vrtnarstva in nadaljuje z učenjem vsakodnevnih veščin za samostojno življenje. Popoldne pomaga mami pri hišnih opravilih: pogrinjanje mize, pomivanje posode, pometanje, brisanje tal. Dvakrat tedensko trenira košarko, vsako soboto pa jo igra s svojim bratom in prijatelji. Rad riše pokrajine in igra elektronske igrice z bratom. Občasno z družino ob koncih tedna odidejo na podeželje, kjer očetu pomaga pri kmečkih opravilih. Med tednom gre z mamo v trgovino.

Kako ti starši, družina in prijatelji pomagajo pri vsakodnevnih opravilih? Kako bi želel, da te podpirajo?

Zjutraj ga v šolo spremlja mama, na treningih mu pomagajo brat ali drugi sorodniki. Družina je zelo podporna pri opravilih, ki jih ne zmore sam. A. A. to pomoč ceni in si želi, da bi ga podpirali, dokler ne bo sposoben vsega opraviti sam – tudi pri samostojnem življenju, prostem času in delu. Njegova želja je, da bi nekoč živel samostojno in imel dovolj finančnih sredstev za to, vendar bi rad, da so mu družinski člani še vedno blizu in ga podpirajo.

Kaj običajno počneš doma in zunaj doma? Česa bi rad počel več? Kaj novega bi se rad naučil?

Doma najraje pomaga pri gospodinjstvu ali riše. Med tednom gre z družino v trgovino, enkrat tedensko igra košarko s prijatelji. Večina njegovih dejavnosti je v družbi družine ali prijateljev. Rad bi bil bolj samostojen pri prevozih in opravljanju stvari brez pomoči drugih – tako v prostem času kot na delovnem mestu.

Imaš možnost živeti izven doma? Si to že poskusil? Bi si želel?

Doslej še ni živel ločeno od družine. Trenutno si tega ne želi, saj ga skrbi negotovost in morebitne težave. Vendar pa si v prihodnosti želi živeti s svojo punco v hiši, ki bi bila blizu družine. Verjame, da je to s pravo podporo mogoče, čeprav se zaveda, da to ne bo enostavno.

Če bi lahko, kako si predstavljaš samostojno življenje? S kom bi živel? Kako bi izgledalo tvoje stanovanje? Kaj potrebuješ, da bo tvoje bivanje popolnoma prilagojeno tvojim potrebam?

Želi si živeti s punco v stanovanju s sodobno opremo, po možnosti blizu družine. Najraje bi imel hišo z vrtom, kjer bi lahko sadil rože in preživljal prosti čas. Dom si predstavlja kot dostopen, funkcionalen, sodobno opremljen in z vsemi tehničnimi pripomočki, ki olajšajo življenje.

Kaj si želiš, da vključimo v priročnik, ki ga pripravljamo? Kakšna bi bila tvoja priporočila?

• navodila za obvladovanje stresa in ukrepanje v nujnih primerih
• enostavna in vključujoča razlaga, kako prenoviti stanovanje, da bo dostopno in funkcionalno glede na različne oblike oviranosti
• nasveti in navodila za samostojno življenje, vključno z vsakodnevnimi nalogami
• ažurne informacije o tehničnih pripomočkih in njihovi uporabi