Si do sedaj že sodelovala v kakšni dejavnosti za samostojno življenje?

E. M. je 27-letna mlada ženska, pri kateri so po poškodbi hrbtenjače diagnosticirali hemiplegijo. Stara je bila 21 let, ko je doživela prometno nesrečo. Pred nesrečo je pomagala očetu pri administrativnih opravilih v družinskem podjetju. Bila je osredotočena na osebni razvoj in samostojno opravljala vsa gospodinjska opravila. Rada je telovadila in jedla dobro hrano ter imela veliko prijateljev. Živela je sama v svojem stanovanju. Po nesreči se je njeno življenje močno spremenilo in dve leti je potrebovala, da se je sprijaznila z novo situacijo ter dosegla zadovoljivo raven samostojnosti in rehabilitacije. Obiskovala je fizioterapijo približno eno leto in imela 15 psiholoških obravnav. Imela je nihanja razpoloženja, pogosto anksioznost, utrujenost, strah pred vožnjo in motnje spanja. Doživljala je panične napade, ki so se začeli en teden po nesreči in trajajo še danes. Zaradi težav pri opravljanju administrativnih nalog je nehala delati. Izgubila je zanimanje za osebno nego in prekinila stike s prijatelji. Hrana je izgubila pomen, pogosto se je prehranjevala z nezdravo hitro hrano. Njeni starši in prijatelji so bili zelo zaskrbljeni in so poiskali specializirane rehabilitacijske storitve, da bi ji pomagali pri okrevanju. Na začetku je bilo zelo težko, saj E. M. ni imela motivacije. Ker v mestu ni bilo javnih specializiranih storitev, so se starši obrnili na zasebni rehabilitacijski center v bližnji Larisi. Rehabilitacijska ekipa (psiholog, fizioterapevt in delovni terapevt) je zanjo pripravila trimesečni program. Po treh mesecih je E. M. prešla iz invalidskega vozička na oporno berglo. Napredek jo je motiviral za nadaljevanje fizioterapije in delovne terapije. Začela je obiskovati specializirano telovadnico, po devetih mesecih pa še običajno telovadnico. Delovni terapevt jo je naučil vsakodnevnih opravil, med drugim tudi samostojnega kuhanja. Berglo uporablja le, ko je zelo utrujena ali mora veliko hoditi. Socialni delavki, ki je vodila intervju, je povedala, da je bilo obdobje okrevanja zelo težko in da je sprva mislila, da »se nikoli več ne bo zbudila«. Danes – po skoraj dveh težkih letih – pomaga mladim z motnjami v duševnem razvoju pri preprostih plesnih dejavnostih in gibalnih igrah, ki prispevajo k razvoju telesnih, socialnih in komunikacijskih veščin, potrebnih za vključevanje v družbo.

S kom živiš? Kako je organiziran tvoj dan? Katere so tvoje glavne dejavnosti doma?

E. M. živi sama v stanovanju in je večinoma neodvisna. Pomoč potrebuje le pri čiščenju stanovanja, ko povabi prijatelje na kosilo ali ko gre na težje dostopne kraje. Začela je ponovno delati, obiskuje plesne tečaje in je zdaj Zumba inštruktorica za mlade z motnjami v duševnem razvoju v plesni šoli Social Dance School Volonesia v Volosu. Poleg tega je zaposlena s polnim delovnim časom v administraciji očetovega podjetja.

Kako ti starši, družina in prijatelji pomagajo pri vsakdanjih opravilih? Kako bi želela, da te podpirajo?

Želi si, da bi ji starši in bližnji prijatelji bolj zaupali, prenehali skrbeti, da se ji bo kaj zgodilo ali da česa ne bo zmogla. Ceni njihov interes in skrb, vendar si želi, da bi jo podprli le takrat, ko sama zaprosi za pomoč. Njena želja je biti neodvisna.

Kaj običajno počneš doma in zunaj doma? Česa bi rada počela več? Kaj novega bi se rada naučila?

E. M. zelo rada bere strokovne knjige, knjige o zdravem prehranjevanju in drugo izobraževalno gradivo, iz katerega črpa ideje za svoje delo z mladimi z oviranostmi. Rada obiskuje plažo in hodi na izlete.

Imaš možnost živeti ločeno od staršev? Si to že storila? Si to želiš?

Živi sama v stanovanju, ki je prilagojeno njenim potrebam. Ima vse potrebne pripomočke – posebej v kopalnici in kuhinji. Tudi dnevna soba je udobna in pogosto vabi prijatelje na obisk.

Kaj bi po tvojem mnenju morali vključiti v priročnik, ki ga pripravljamo? Kakšna bi bila tvoja priporočila?

Na podlagi pogovorov z mladimi z intelektualnimi oviranostmi je spoznala, kako pomembno je, da ti mladi sodelujejo v dejavnostih skupaj z vrstniki iz splošne populacije. Zavedati se je začela razlike med integracijo in vključevanjem – v tem, da ni dovolj organizirati dejavnosti le za osebe z ovirami, temveč da morajo biti dejavnosti skupne, z enakovredno udeležbo oseb z in brez oviranosti. Zato bi želela, da priročnik vsebuje:

• jasna navodila, kako organizirati in izvajati dejavnosti za skupine z različnimi sposobnostmi
• navodila za obvladovanje kriznih situacij pri delu z mladimi z motnjami v duševnem razvoju
• tehnike sproščanja in različne ogrevalne vaje
• videoposnetke z vajami v praksi – gibalne igre, joga igre, ki spodbujajo otroke/mlade k učenju, aktivnemu sodelovanju in zabavi.