Resource Language Archives

Učinki telesne vadbe na motorične sposobnosti otrok z motnjami v duševnem razvoju: sistematični pregled

Februar 2024

DOI: 10.5937/ATAVPA24043D

Konferenca: 10. mednarodna znanstvena konferenca “Antropološki in teoantropološki pogledi na telesno dejavnost”, Kopaonik, Srbija

Cilj raziskave je bil s sistematičnim pregledom preteklih raziskav ugotoviti, ali in v kolikšni meri ima telesna vadba vpliv na motorične sposobnosti oseb z intelektualnimi oviranostmi. V vzorec so bile vključene osebe z intelektualnimi primanjkljaji – skupaj 1203 oseb obeh spolov.

Merila za izbor člankov so bila naslednja: čas objave med letoma 2010 in 2020 ter vključitev oseb z intelektualnim primanjkljajem kot udeležencev. Na podlagi teh meril je bilo v končno analizo vključenih 14 raziskav, ki so bile podrobno analizirane in predstavljene.

Eksperimentalni program vadbe je vključeval vaje za razvijanje in izboljšanje ravnotežja, koordinacije, moči, ročne spretnosti, hitrosti teka in gibčnosti. Rezultati kažejo, da programi, ki so trajali 8 ali več tednov, s pogostostjo vadbe od 3- do 5-krat tedensko in posameznimi vadbenimi enotami, daljšimi od 20 minut, pozitivno vplivajo na razvoj osnovnih motoričnih značilnosti, kot so hitrost, koordinacija, ravnotežje in moč. Telesna dejavnost ima na sploh pozitiven vpliv na razvoj otrok v zgodnjem otroštvu.

Ugotovljeno je tudi, da je učinek telesne vadbe pri otrocih z običajno razvito intelektualno funkcijo izrazitejši kot pri otrocih z razvojnimi motnjami.

Raziskava ponuja vpogled v učinke telesne vadbe na motorične sposobnosti otrok z intelektualnimi oviranostmi in osvetljuje kompleksnost načrtovanja ter organizacije vadbenih aktivnosti za razvoj njihovih motoričnih spretnosti.

Ključne besede: telesna vadba, moč, hitrost, motorične sposobnosti.

Svetovno poročilo o podporni tehnologiji iz leta 2022 prvič predstavlja dokaze o globalnih potrebah po podpornih izdelkih in dostopu do njih ter vsebuje niz priporočil za širitev njihove dostopnosti, povečanje ozaveščenosti o potrebah in izvajanje vključujočih politik za izboljšanje življenj milijonov ljudi.

»Podporna tehnologija spremeni življenje – odpira vrata izobraževanju za otroke z ovirami, omogoča zaposlitev in družbeno udejstvovanje odraslim z ovirami ter samostojno in dostojanstveno življenje starejšim,« je dejal generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije, dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus. »Omejevanje dostopa do teh življenjsko pomembnih pripomočkov ni le kršitev človekovih pravic, temveč tudi gospodarsko kratkovidno. Pozivamo vse države, naj financirajo in prednostno obravnavajo dostop do podporne tehnologije ter vsem omogočijo, da uresničijo svoj potencial.«

»Skoraj 240 milijonov otrok ima vrsto oviranosti. Če otrokom odrečemo pravico do pripomočkov, ki jih potrebujejo za razvoj, ne škodujemo le njim, temveč prikrajšamo tudi njihove družine in skupnosti za vse, kar bi lahko prispevali, če bi bile njihove potrebe izpolnjene,« je dejala izvršna direktorica UNICEF-a Catherine Russell. »Brez dostopa do podporne tehnologije bodo otroci z ovirami še naprej izpadali iz izobraževanja, ostajali v večji nevarnosti za otroško delo in doživljali stigmo ter diskriminacijo, kar ogroža njihovo samozavest in dobro počutje.«

Poročilo navaja, da bo število ljudi, ki potrebujejo enega ali več podpornih pripomočkov, do leta 2050 verjetno naraslo na 3,5 milijarde, zaradi staranja prebivalstva in naraščanja razširjenosti nenalezljivih bolezni po vsem svetu. Prav tako izpostavlja veliko vrzel v dostopu med državami z nizkimi in visokimi dohodki.

Analiza 35 držav kaže, da dostop do podporne tehnologije znaša le 3 % v revnejših državah v primerjavi z 90 % v bogatejših.

Kot glavno oviro poročilo navaja cenovno nedostopnost. Približno dve tretjini uporabnikov podpornih pripomočkov je poročalo, da so stroške krili sami. Nekateri so se morali zanašati na finančno pomoč družine in prijateljev.

Raziskava, izvedena v 70 državah, razkriva velike vrzeli v razpoložljivosti storitev in usposobljenega kadra na področju podporne tehnologije – zlasti na področjih kognicije, komunikacije in samostojne oskrbe. Predhodne raziskave Svetovne zdravstvene organizacije opozarjajo na pomanjkanje ozaveščenosti, previsoke cene, pomanjkanje storitev, neustrezno kakovost, pestrost in količino izdelkov ter izzive pri nabavi in dobavni verigi kot ključne ovire.

Podporni pripomočki so splošno priznani kot sredstva za enakopravno sodelovanje v skupnosti in širši družbi; brez njih so ljudje izključeni, tvegajo izolacijo, živijo v revščini, so lahko lačni in postanejo bolj odvisni od pomoči družine, skupnosti in države.

Pozitivni učinki podpornih pripomočkov segajo dlje od izboljšanja zdravja, počutja, participacije in vključenosti posameznikov – koristijo tudi družinam in družbi. Na primer, razširjen dostop do kakovostnih, varnih in cenovno dostopnih pripomočkov zmanjšuje stroške zdravstva in socialnih storitev (npr. ponovne hospitalizacije, socialni transferji) ter spodbuja bolj produktivno delovno silo, kar posredno vpliva na gospodarsko rast.

Dostop do podporne tehnologije za otroke z ovirami je pogosto prvi korak k razvoju, izobraževanju, športni in družbeni udeležbi ter pripravi na zaposlitev – enako kot pri njihovih vrstnikih. Otroci z ovirami se soočajo z dodatnimi izzivi zaradi rasti, saj njihovi pripomočki pogosto potrebujejo prilagoditve ali zamenjave.

Poročilo podaja naslednja priporočila za izboljšanje dostopa:

• izboljšati dostop znotraj sistemov izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva;
• zagotoviti razpoložljivost, varnost, učinkovitost in cenovno dostopnost podpornih pripomočkov;
• povečati in izboljšati zmogljivosti kadra;
• aktivno vključevati uporabnike podporne tehnologije in njihove družine;
• povečati javno ozaveščenost in se boriti proti stigmi;
• vlagati v pridobivanje ustreznih podatke in razvoj politik, ki temeljijo na dokazih;
• vlagati v raziskave, inovacije in podporno okolje;
• razvijati in vlagati v vključujoča okolja;
• vključiti podporno tehnologijo v humanitarne odzive;
• zagotoviti tehnično in finančno pomoč preko mednarodnega sodelovanja za podporo nacionalnim prizadevanjem.

Raziskava o sodelovanju mladih z intelektualnimi ovirami v prostočasnih dejavnostih

Vir: Egilson, S. T., & Traustadóttir, R. (2016). Participation of students with intellectual disabilities in inclusive schools in Iceland: Perceptions and experiences of students, parents and teachers. Scandinavian Journal of Disability Research, 18(3), 192–203. https://doi.org/10.1080/15017419.2016.1264467

Članek preučuje, v kakšnih dejavnostih mladi z intelektualnimi ovirami sodelujejo v svojem prostem času, ter kdaj in kako v njih sodelujejo. Analiza temelji na kvalitativnih intervjujih z desetimi mladostniki z intelektualnimi ovirami (starost od 13 do 16 let) in njihovimi starši (N = 20). Ugotovitve kažejo, da imajo mladi z intelektualnimi ovirami podobne interese in želje glede prostočasnih dejavnosti kot njihovi vrstniki brez ovir – oba spola najraje izbirata športne in kulturne dejavnosti. Kljub temu pa so mladostniki z intelektualnimi ovirami pogosto izključeni iz dejavnosti, organiziranih za splošno mladinsko populacijo.

Družbena predstava o prostem času kot zasebni zadevi temelji na konceptu »normativne osebe« (normate) (Garland-Thomson 1997), ki nastaja skozi družbene procese vključevanja in hkrati izključevanja »drugih«. Ta proces vodi do sistematične marginalizacije oseb z intelektualnimi ovirami iz splošnih prostočasnih aktivnosti (Devine 2004; Høiseth 2012; Gürgens 2004).

Prostočasne dejavnosti so pomemben prostor za vzpostavljanje vrstniških vezi in družbeno vključenost (Kampert & Goreczny 2007). Raziskave kažejo, da otroci z intelektualnimi ovirami manj pogosto sodelujejo v dejavnostih s sovrstniki kot običajno razvijajoči se otroci (Solish, Perry & Minnes 2010) in da se njihova udeležba s starostjo zmanjšuje (Wendelborg & Paulsen 2014).

Fizične aktivnosti prispevajo k dobremu počutju, telesni pripravljenosti, samopodobi in družbeni kompetentnosti (Hutzler & Korsensky 2010; Kampert & Goreczny 2007), sodelovanje v prostočasnih dejavnostih pa omogoča tudi izraz identitete, saj mladi lahko nastopajo kot umetniki, ustvarjalci, člani skupnosti, ne zgolj kot »osebe z ovirami« (Kolstad 2011; Devine 2004; Høiseth 2012; Gürgens 2004).

Pomembnost sodelovanja v prostočasnih dejavnostih poudarjata tudi Konvencija ZN o pravicah invalidov (2006, 30. člen) ter Konvencija ZN o otrokovih pravicah (1989, 12. člen), ki pravita, da imajo odrasle osebe in otroci z ovirami pravico do sodelovanja v kulturnem življenju, rekreaciji, prostem času in športu pod enakimi pogoji kot drugi (Lundby 2007).

Ovire za vključevanje in ključne ugotovitve

Čeprav imajo mladi z intelektualnimi ovirami enake želje kot njihovi vrstniki (Cowart et al. 2004), pa v praksi večinoma sodelujejo v pasivnih in samotnih dejavnostih (Buttimer & Tierney 2005). Manj pogosto sodelujejo v športnih organizacijah (Ødegård 2006) in se redkeje družijo z vrstniki, pogosteje pa z odraslimi (najpogosteje starši) (Solish, Perry & Minnes 2010).

Udeležba je močno odvisna od vrste šole in starosti mladostnikov. Mladi iz rednih šol pogosteje sodelujejo v prostočasnih dejavnostih kot tisti iz posebnih šol (Badia et al. 2013; Wendelborg & Paulsen 2014). 

Pet dimenzij sodelovanja pri prostočasnih dejavnostih (Maxwell 2012; Granlund 2009):

• razpoložljivost – ali dejavnost sploh obstaja?
• dostopnost – ali jo lahko dosežem (prostorsko, časovno)?
• cenovna dostopnost – ali si jo lahko privoščim?
• prilagodljivost – ali se lahko prilagodi mojim zmožnostim?
• sprejetost – ali se v dejavnosti počutim sprejetega?

Poleg sistemskih ovir so prisotne tudi družbene ovire, kot so stigmatizacija, predsodki, pomanjkanje prijateljev in redki socialni stiki zunaj šole (Dolva, Kleiven & Kollstad 2014; Oates et al. 2011). Mnogi mladostniki z intelektualnimi ovirami nimajo bližnjih prijateljev (Solish, Minnes & Kupferschmidt 2003).

Tudi fizična aktivnost je pri tej skupini pogosto zelo nizka, večina ne doseže ravni, ki bi imela koristne učinke na zdravje (Frey 2004; Temple, Frey & Stanish 2006; Umb-Carlsson 2008).

Norveški kontekst

Norveška je leta 1975 sprejela zakon, ki je omogočil inkluzivno šolanje v domačem okolju, leta 1991 pa ukinitev državnih ustanov za osebe z intelektualnimi ovirami. Odgovornost za storitve, vključno s prostočasnimi dejavnostmi, je bila prenesena na lokalne oblasti in nevladne organizacije (St. meld. nr. 45, 2012–2013). Kljub temu raziskave kažejo, da se večina mladostnikov z intelektualnimi ovirami še vedno udeležuje ločenih (segregiranih) prostočasnih dejavnosti (Kittelsaa 2008; Kolstad 2011; Söderström & Tøssebro 2011).

Literatura (v abecednem vrstnem redu, po avtorjih)

Aitchison, C. (2003). From leisure and disability to disability leisure: Developing data, definitions and discourses. Disability & Society.

Badia, M. et al. (2013). Leisure participation and quality of life in school-age children with physical disabilities.

Buttimer, J., & Tierney, E. (2005). Patterns of leisure participation among adolescents with a mild intellectual disability.

Cowart, B. L. et al. (2004). Leisure preferences and benefits for children with disabilities.

Devine, M. A. (2004). “Being a ‘Doer’ instead of a ‘Viewer’”: The role of inclusive leisure contexts in determining social acceptance for people with disabilities.

Dolva, A.-S., Kleiven, J., & Kollstad, M. (2014). Participation in leisure activities for children with disabilities.

Frey, G. C. (2004). Comparison of physical activity levels between children with and without disabilities.

Granlund, M. (2009). Participation and environmental factors in everyday life of children with and without disabilities.

Gürgens, K. (2004). Being a client – or a cultural actor?

Høiseth, M. (2012). Artistic identity and cultural participation among people with intellectual disabilities.

Hutzler, Y., & Korsensky, O. (2010). Motivational correlates of physical activity in persons with an intellectual disability: A systematic literature review.

Kampert, A. L., & Goreczny, A. J. (2007). Community involvement of persons with mental retardation.

King, G. et al. (2013). A conceptual model of the factors affecting the recreation and leisure participation of children with disabilities.

Kittelsaa, A. M. (2008). Segregated inclusion? Participation in leisure activities among youth with disabilities.

Kolstad, A. (2011). Leisure and social participation among people with disabilities in Norway

Lundby, G. (2007). Barns medvirkning: Fra ideal til virkelighet.

Maxwell, G. (2012). Participation of disabled children and young people in decision making.

Molden, T., & Tøssebro, J. (2009). Disability and leisure: Patterns of participation.

Oates, J. et al. (2011). Friendship and social participation among children with intellectual disabilities.

Ødegård, E. (2006). Participation in voluntary organizations among people with disabilities.

Øia, T., & Fauske, H. (2010). Leisure and youth participation.

Reynolds, R. (2002). Attitudes towards disability and barriers to leisure participation.

Söderström, S., & Tøssebro, J. (2011). Disability and participation in Norway.

Solish, A., Minnes, P., & Kupferschmidt, A. (2003). Friendships in children with and without developmental disabilities.

Solish, A., Perry, A., & Minnes, P. (2010). Participation of children with and without disabilities in social, recreational and leisure activities.

St. meld. nr. 45 (2012–2013). Frihet og likeverd – Om mennesker med utviklingshemming.

Temple, V. A., Frey, G. C., & Stanish, H. I. (2006). Physical activity of adults with mental retardation.

Umb-Carlsson, O. (2008). Leisure activities in persons with intellectual disabilities in Sweden.

Ullenhag, A. et al. (2012). Participation in leisure activities in children with and without disabilities.

Vaage, O. F. (2013). Tidene forandrer seg – Tidsbruk 1971–2010.

Wendelborg, C., & Paulsen, V. (2014). Inkludering og deltakelse i fritidsaktiviteter blant barn og unge med nedsatt funksjonsevne.

Prvo svetovno poročilo o oviranosti iz leta 2011, ki sta ga skupaj pripravila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Svetovna banka, ponuja najboljše razpoložljive dokaze o tem, kaj deluje pri premagovanju ovir pri dostopu do zdravstvenega varstva, rehabilitacije, izobraževanja, zaposlitve in podpornih storitev ter pri ustvarjanju okolij, ki bodo omogočila, da bodo osebe z ovirami lahko napredovale in uspevale. Poročilo se zaključi s konkretnim nizom priporočenih ukrepov za vlade in njihove partnerje: https://www.who.int/publications/i/item/9789241564182

Poročilo bo pomembno prispevalo k izvajanju Konvencije o pravicah invalidov. Na stičišču javnega zdravja, človekovih pravic in razvoja naj bi poročilo postalo nepogrešljiv vir za oblikovalce politik, izvajalce storitev, strokovnjake in zagovornike oseb z invalidnostjo ter njihove družine.

Ključne ugotovitve:

• 1,3 milijarde ljudi doživlja pomembno obliko invalidnosti. To predstavlja 16 % svetovnega prebivalstva oziroma enega od šestih ljudi;
• nekatere osebe z ovirami živijo do 20 let krajše od oseb brez ovir;
• osebe z ovirami:

• imajo na splošno slabše zdravje, nižjo izobrazbo, manj ekonomskih priložnosti in višjo stopnjo revščine kot osebe brez oviranosti, zaradi pomanjkanja storitev in številnih ovir, s katerimi se soočajo v vsakdanjem življenju;
• imajo dvakrat večje tveganje za razvoj bolezni, kot so depresija, astma, sladkorna bolezen, možganska kap, debelost ali slabo ustno zdravje;
• se soočajo s številnimi neenakostmi na področju zdravja;
• imajo 15-krat več težav z dostopnostjo in cenovno sprejemljivostjo prevoza kot osebe brez oviranosti;
• se soočajo z neenakimi pogoji (stigmatizacija, diskriminacija, revščina, izključenost iz izobraževanja in zaposlitve, ovire v zdravstvenem sistemu), ki povzročajo zdravstvene neenakosti.